Zgodovina

1. OD PRAZGODOVINE DO KONCA ANTIKE

Območje Dolenjske je bilo poseljeno že v prazgodovini. Plodno zemljišče ter nekatere pomembne domače rudnine in surovine so pripomogle, da je Dolenjska v zadnjem tisočletju pr. n. št. dosegla visok gospodarski in kulturni vzpon (Knez, 1991).

Sredi 1. tisočletja pr. n. št. je na Dolenjskem cvetela kultura starejše železne dobe oz. halštata. Tukajšnji prebivalci so bili etnično najbližje Ilirom na Balkanu. Živeli so v utrjenih gradiščih, ki so bila zgrajena na vzpetinah, na pobočjih pa so ležala gomilna grobišča (Križ, 2003). Halštatska kultura na Dolenjskem je bila visoko razvita v evropskem merilu (Knez, 1991). Pridelava železa je bila pomembna za celoten južnoevropski prostor. Ekonomsko močni prebivalci so ohranjali trgovske stike z grškimi in etruščanskimi kolonijami na jugu ter z alpskimi in panonskimi ljudstvi na severu in vzhodu (Križ, 2003). V teh okvirih se je razvila posebna umetna obrt, ki ji pravimo »situlska umetnost«. Figure na situlah prikazujejo prizore iz življenja halštatskih aristokratov – praznike, tekmovanja, dvoboje, popivanje, ples, ljubezenske igre (Knez, 1991).

V 3. stoletju pr. n. št. so Dolenjsko zasedli Tavriski, ki jih uvrščamo v skupino Keltov. Osvajalci so prevzeli oblast halštatskih knezov in se pomešali s staroselci, čeprav so slednji ostali večinski prebivalci (Križ, 2003). S prihodom Tavriskov se je začelo novo kulturno obdobje – mlajša železna doba oz. laten, ki pa ni nikoli doseglo bogastva in luksuza kulture halštata. Pokopavanje v gomilnih grobiščih je bilo opuščeno; ponovno so se razširila žarna grobišča. Posebnost teh je prilaganje obredno uničenega orožja v grobove vojakov (Knez, 1991). V 1. stoletju pr. n. št. so se na Dolenskem naselili še keltski Latobiki (Križ, 2003).

Dolenjska je prišla pod oblast rimske države leta 33 pr. n. št., ko je Oktavijan končal svoj pohod proti upornim Japodom. Sprva je bilo to območje vključeno v provinco Ilirik, cesar Trajan pa je Dolenjsko priključil provinci Zgornja Panonija. Pod rimsko oblastjo je bila opazna gospodarska rast, kateri je v veliki meri botrovala izgradnja strateške rimske ceste Akvileja (Oglej) – Emona (Ljubljana) – Siscija (Sisak) – Sirmij (Sremska Mitrovica). Ta cesta je bila na Dolenjskem nekakšna predhodnica avtoceste Ljubljana – Zagreb, čeprav je imela za te kraje le tranzitni značaj (Knez, 1991).
V času rimske oblasti so na Dolenjskem nastale nekatere pomembnejše naselbine. Neviodunum (Drnovo pri Krškem) je v času cesarja Vespazijana postal municipij – mesto z delno samoupravo, s tem pa tudi upravno in trgovsko središče. Praetorium Latobicorum (Trebnje) je postal pomembna obcestna postojanka z vojaško posadko, ki je nadzirala promet in opravljala obveščevalno službo. Na območju današnjega Novega mesta je bilo več podeželskih naselbin (Knez, 1991). Na šentjernejskem polju je bila naselbina Crucium (Groblje), kjer je bila poštna postojanka med Emono in Neviodunumom ter vila s termami (Pirkovič, 1968).

VIRI IN LITERATURA

Knez, T., 1991. Novo mesto v arheoloških obdobjih. Zgodovinski časopis, 45, 1, str. 17 – 24.

Križ, B., 2003. Draga pri Beli Cerkvi – antična nekropola. Novo mesto, Dolenjski muzej, 76 str.

Pirkovič, I., 1968. Crucium: rimska poštna postaja med Emono in Neviodunumom. Ljubljana, Narodni muzej Slovenije, 121 str.